Radikalno drugačen slovenski film

Predmestje

Vinko Möderndorfer je zelo vsestranski ustvarjalec. Je pisec odmevnih kratkih zgodb, romanopisec, pesnik, uspešen komediograf in gledališki režiser, esejist, avtor televizijskih dokumentarcev, od minule srede pa tudi režiser celovečernega filma. Film Predmestje je posnel po svojem istoimenskem romanu. Besedilo je imelo dve očitni slabosti. Bilo je zelo premočrtno, berljivo skoraj kot strip ali scenosled. Berljivost sama na sebi sicer ni slabost, nasprotno. Pisateljeva zmožnost, da pripoveduje zgodbo tekoče in členjeno na smiselno povezane prizore, je v filmu kvečjemu prednost. (Mimogrede, mar to pomeni, da je celovečerni film manj kompleksna umetniška forma kot roman?)

Skratka, Predmestje je eden redkih slovenskih filmov zadnjih desetih let, ki zmore svojo zgodbo pripovedovati sklenjeno in ne razpada v niz zgolj ohlapno povezanih situacij. Pa še z eno lastnostjo se film radikalno razlikuje od večine sodobnih slovenskih filmov: namreč s svojo zgodbo oziroma, še natančneje, s svojo temo. Tema naj bi bila očitna - film naj bi pač pripovedoval o ksenofobičnem odnosu Slovencev do prišlekov. Omenjena tema je vtkana v kar nekaj sodobnih slovenskih filmov, toda za film Predmestje ni ključna.

Film prikazuje skupinico štirih moških srednjih let, ki nimajo ničesar niti za niti pred sabo. Živijo iz dneva v dan, proste ure preživljajo na kegljišču, vendar tam le pijejo, nikoli pa ne kegljajo. Nekega dne eden izmed njih dobi nova soseda, njo in njega, ki sta glede na imeni očitno prišleka. Kar zmoti najprej enega iz četverice, potem pa tudi preostale, je njuno radoživo ljubezensko življenje. Dovolj, da se začno rojevati nestrpne misli, splošne sodbe, žaljive opazke, ki se razmahnejo v fašistoidna dejanja. Na tej točki je seveda vabljiva metonomija, ki bi uzrla Möderndorferjevo četverico in njen odnos do mladega para kot značilno slovensko nestrpnost do tujcev. Toda taka interpretacija bi zgrešila srhljivost filmska zgodbe. Möderndorferjevi srednjeletniki namreč niso nestrpni samo do mladega para, ampak tudi do slovenskih mladeničev, do svojih najbližjih, nestrpnost pa pogosto izbruhne tudi med njimi samimi.

Tako je Predmestje predvsem rezek film o nestrpnosti, toda ne le o nestrpnosti do drugačnih, temveč o nestrpnosti kot načinu reševanja konfliktov v življenju. To pa je seveda širša tema kot ksenofobija, ki je zgolj njena manifestativna podoba.

Film presega še eno očitno romaneskno slabost. Srednjeletniki v romanu so bili homogeni negativci, s katerimi se noben latenten nestrpnež ni mogel istovetiti in jih je vsak zagovornik strpnosti a priori obsodil, pa ponuja film vrsto indicov, ki omogočijo gledalcu, da lahko dojame, kaj je pohabilo štiri kompanjone. Tako je eden izmed njih latenten homoseksualec, drugi neuresničen mačo, tretji nikoli odrasel mamin sinček, četrti čustveni odtujenec. Njihov skupni imenovalec bi bil torej čustvena in splošna neuresničenost. Toda namesto da bi vztrajali in iskali svoj košček sreče, trenutek ljubezni, ostajajo otopeli tudi takrat, ko sanjarijo. Take ljudi seveda ogroža vse po vrsti: sreča sosedov, želja po nežnosti, čustva, najpreprostejše vprašanje ... To, kar je srhljivo pri tako pohabljenih ljudeh, pa je, da je edino čustvo - ki ga občutijo in izrazijo - sovraštvo, njegova manifestacija pa nasilje.

S kančkom patetike: Pekel, to so neizživeti. In kot ni izhoda iz pekla, ga ni niti iz Möderndorferjevega predmestja.

Ali pa morda vseeno je? Avtor ne ponuja nobenega odrešitvenega obrazca, ampak zgolj namig, oziroma drugače: v fašistoidnem svetu je že najpreprostejše človeško dejanje implozija katarze. Konec filma je tako v primerjavi z romanom optimističen vsaj kanček optimističen.

Še besedo, dve o igralcih. Film ponuja štiri kompleksne negativce -  to je za slovenski film prava redkost. Negativci so zelo prepričljivi, zato si igralci - Renato Jenček, Peter Musevski (ali je že dobil nagrado Prešernovega sklada?), Jernej Šugman in Silvo Božič -  zaslužijo pohvalo. Toda tudi Tadej Toš v vlogi prišleka je prepričljiv, prav tako pa Alenka Cilenšek, Maja Lešnik, Silva Čušin, Marinka Štern in Katarina Stegnar v stranskih vlogah.

Za sklep. Predmestje ne bo uspešnica, za kaj takega je film prekrut, za marsikoga celo neznosen, pa tudi politično provokativen. Toda to ne spremeni dejstva, da je Vinko Möderndorfer - v sodelovanju z direktorjem fotografije Dušanom Joksimovićem, avtorjem glasbe Janijem Golobom in in montažerjem Andrijo Zafranovićem - posnel enega najboljših slovenskih filmov v zadnjih desetih letih oziroma natančneje, po Košakovem Outsiderju in Šterkovi minimalistični mojstrovini Ekspres, ekspres.

Marko Golja, Radio Slovenija / Dialogi